GOSPODIČNA IDA - Marinka Svetina

Ida Petrič ali Gospodična Ida, kot so jo klicali njeni učenci, starši in mnogi drugi Idrijčani, je bila vsekakor ena najzanimivejših javnih osebnosti prejšnjega stoletja. Skromna rudarska hiša za Frančiškami je bila dom družine Petrič. Od tam jo je kot dekle želja po znanju vodila v Ljubljano, kjer je še v letih Avstrije dokončala študij in postala učiteljica v Zadlogu. Italijanske oblasti so jo napotile na poučevanje v Italijo, a je namesto tega raje izbrala begunstvo. Odšla je v Jugoslavijo in v Prekmurju vse do razpada Italije poučevala v osnovni šoli. Po koncu vojne se je vrnila v Idrijo in tu nadaljevala s poučevanjem v javni šoli. Po upokojitvi je postala katehistinja. Mnoge generacije se je spominjajo kot stroge učiteljice. Tako jo je v knjigi opisala tudi nečakinja Marinka Svetina in dodala, da se je za včasih hladno podobo skrivala dobrota. Ker pa pod Avstrijo učiteljice niso smele biti poročene, je tudi Ida Petrič ostala samska.

Knjiga je pomembna za Idrijo predvsem zaradi ohranjanja kolektivnega spomina na čas po drugi svetovni vojni, na trpljenje Idrijčanov med okupacijo Italije in na razmere v mestu v času stare Avstrije. Posebno dragocenost pa knjigi dodajajo pričevanja njenih učencev, danes uglednih razumnikov. Spomine na Gospodično Ido so zapisali: Rafko Terpin, Nande Rupnik, Danica Medved Demšar, Marko Kerševan, Breda Jereb Bolčina, Zdravka Hrovat Brus, Anica Lapajne Koc, Metka Petrič, Andrej Albreht, Ivica Lapanja Skrt, Metka Žigon Cvelbar, Silvij Božič, Marijan Pirc, Marijan Groff, Majda Terpin Pavšič, Jožko Berce, Anica Kovačič, Katarina Poženel Kurinčič, Stanka Močnik, Ambrož Kodelja in drugi.

Knjiga Gospodična Ida pa ni le suhoparni življenjepis učiteljice. Je prava zgodovinska freska na kateri spoznavamo zanimive zgodovinske osebnosti, ki so bile neposredno povezane z življenjem Ide Petrič in njenimi sorodniki.