Avtorji
- Aleksander Može
- Aleksandra Žakelj
- Ana Balantič
- Ana Ivančič
- Ana Marija Cetin Lapajne
- Andrej Lutman
- Andrejka Jereb
- Anton Velikajne
- Barbara Pišlar
- Benjamin Ipavec
- Borut Činč
- Bojan Glavina
- Črt Sojar Voglar
- Damir Feigel
- Darinka Fabiani
- Dare Kaurič
- Dejan Vodovnik
- Dragica Krapež
- Franc Jaklič
- Franka Lampe
- Gregor Čušin
- Helena Petrovna Blavatsky
- Igor Dekleva
- Irena Cigale
- Ivan Rijavec
- Ivanka Čadež
- Ivica Kavčič
- Janez Kavčič
- Jože Felc
- Jože Janež
- Jurij Pfeifer
- Karl Marx
- Kornelija Lovko
- Lilijana Homovec
- Ludvik Čibej
- Maks Strmčnik
- Marko Fabiani
- Marjeta Mavri
- Marijan Beričič
- Marjan Grdadolnik
- Marijan Cilar
- Marko Smole
- Mateja Perpar
- Mihael Arko
- Mirko Tratnik
- Nelida Nemec
- Rado Radešček
- Rafael Terpin
- Renata Hvala
- Sara Marinović
- Samo Bevk
- Saša Dragoš
- Slavica Pavlič
- Sonja Mlakar
- Stojan Črv
- Tinka Gantar
- Tomaž Kosmač
- Tomaž Pavšič
- Vid Prezelj
- Vida Prezelj
- Viktor Prezelj
- Viktorija Gorjup
- Vlasta Terezija Komac
- Zorko Prelovec
- Zoltan Peter
- Mario Kurtjak
Elektronska obvestila
Kje nas najdete
Opis izdelka
Rudnik živega srebra v Idriji je bil za španskim
Almadenom drugi največji rudnik živega srebra na svetu. Deloval je neprekinjeno
od leta 1490 do leta 1977 in nato s prekinitvami še do leta 1995, ko je bila
proizvodnja rude in živega srebra dokončno ustavljena. Nova spoznanja o
strupenosti živega srebra in njegovih škodljivih vplivih na okolje in ljudi so
botrovali prepovedi široke uporabe te edine tekoče kovine v razvitih državah
svetu.
Poleg proizvodnje rude je bilo žganje bistveni del procesa pridobivanja živega
srebra. Z žganjem rude pri temperaturi okrog 8000C je živo srebro izhlapelo, z
ohlajanjem na 300C in manj pa se je večina plinov utekočinila in tako so
pridobili živo srebro.
V knjigi je opisan razvoj postopkov žganja in kondenzacije živega srebra od
najbolj preprostih, ko so rudo žgali v kopah podobnih tistim pri kuhanju oglja,
do nekoliko bolj izpopolnjenih, ko so po 1,5 kg rude naložili v 1000 majhnih
lončenih posod in jih žgali na odprtih ognjiščih v okoliških gozdovih, pa vse
do zaprtih peči najrazličnejših velikosti in konstrukcij. Od vseh je najbolj
znamenita presipna Čermak-Špirekova peč z zmogljivostjo 100 ton rude na dan,
največja pa rotacijska peč v kateri so vsak dan prežgali tudi okrog 250 ton
rude.
Opisani postopki ter priložene fotografije, slike in načrti nas popeljejo skozi
500-letno zgodovino podjetja, ki je bilo dolga stoletja eno največjih in
najpomembnejših v vsej Avstroogrski, po drugi svetovni vojni pa zaradi
dragocenih deviz zelo pomembno tudi v Sloveniji.
Knjigi je dodano še poglavje o cinobru. Sijajna rdeča barva, ki so jo v Idriji
več kot 300 let izdelovali iz živega srebra in žvepla, pravzaprav predstavlja
začetek kemijske industrije na Slovenskem.
Iz Idrije je v 500 letih žganja rude in pridobivanja živega srebrfa v svet
odteklo 107.700 ton te dragocene kovine.
Knjiga Ivice Kavčič bralca nazorno popelje skozi zgodovino in je zanimivo ter
poučno branje tako za poznavalce kot tudi ljubitelje zgodovine.
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
KAVČIČ, Ivica
Živo srebro : zgodovina idrijskega žgalništva / Ivica Kavčič ; [prevod povzetka v angleščino Suzana Stančič ; fotografije iz fototeke Mestnega muzeja Idrija ... et al.]. - Idrija : Bogataj, 2008. - 352 str. : ilustr. ; 31 cm
ISBN 978-961-6035-41-5
622.349.9(497.4Idrija)(091)
669.791(497.4Idrija)(091)
Dodatni podatki
Vezava | trda |
Št. strani | 352 |
Format | 210x300 mm |
Leto natisa | 2008 |